A PCB (Tiskana vezja) so bistvena elektronska komponenta, pogosto imenovana tiskano vezje ali tiskana vezja. Kakovost tiskanega vezja v veliki meri določa delovanje elektronskih komponent, zato je testiranje ključni del proizvodnega procesa tiskanih vezij. Testiranje običajno prepozna funkcionalne napake, kot so odprtine, kratki stiki in druge težave, ki niso zlahka vidne. Za zagotovitev uspeha katere koli zasnove izdelka je potrebnih več krogov testiranja. Testiranje tiskanih vezij pomaga zmanjšati večje težave, prepoznati manjše napake, prihraniti čas in zmanjšati skupne stroške.
Testiranje tiskanih vezij se uporablja predvsem za odpravljanje morebitnih težav med proizvodnjo in končno proizvodnjo. Te teste je mogoče uporabiti tudi za prototipe ali manjše sestave za odkrivanje morebitnih težav s končnim izdelkom.
Metode testiranja za gole tiskane vezje
1. AOI testiranje (samodejni optični pregled)
Oprema za AOI se pogosto uporablja v različnih panogah, vključno s proizvodnjo tiskanih vezij, kot ključno orodje za zagotavljanje kakovosti. V procesu proizvodnje tiskanih vezij se AOI uporablja za testiranje jedkanih bakrenih sledi na tiskanem vezju po izdelavi vzorca. Oprema skenira sledi na plošči in jih primerja z datotekami zasnove. Nato ugotovi morebitna neskladja med dejanskimi vzorci na plošči in shranjenimi podatki ter poudari območja napak. Končno potrditev in obdelavo teh napak opravi inšpektor, s čimer zaključi postopek inšpekcijskega pregleda.
2. Testiranje leteče sonde
Testiranje z letečo sondo je zelo priznana in učinkovita metoda testiranja, ki lahko učinkovito prepozna težave s kakovostjo v proizvodnji. V industriji se je izkazala za stroškovno učinkovito metodo za izboljšanje standardov tiskanih vezij. Testiranje z letečo sondo uporablja dve ali več neodvisnih sond, ki delujejo brez fiksnih testnih točk. Te sonde so elektromehansko krmiljene in se premikajo na podlagi posebnih programskih navodil. Posledično ima testiranje z letečo sondo nizke začetne stroške, vendar učinkovitost testiranja ni tako visoka kot testiranje s fiksnimi točkami, saj sonde testirajo eno točko naenkrat. Ta metoda je idealna za naročila majhnih serij.
3. Testiranje vpenjal
Napeljava je specializirana preskusna naprava, zasnovana na podlagi postavitve tiskanega vezja in se uporablja za testiranje neprekinjenosti električnih lastnosti. Lahko je enostranska ali dvostranska.
Električno testiranje tiskanih vezij zahteva izdelavo testne naprave. Kovinske sonde v napravi se priključijo na ploščice ali testne točke na tiskanem vezju. Ko je tiskano vezje pod napetostjo, tester meri tipične vrednosti, kot sta napetost in tok, da ugotovi, ali testirano vezje pravilno prevaja. Prednost električnega testiranja je visoka učinkovitost, slabost pa visoki stroški, saj je za vsako zasnovo tiskanega vezja potrebna drugačna testna naprava. Zato je testiranje naprav primerno za naročila velikih količin.
4. Ročni vizualni pregled
Vizualni pregled je najbolj tradicionalna metoda testiranja, s prednostjo nizkih začetnih stroškov in brez potrebe po preskusnih pripravah. Z uporabo povečevalnih stekel ali kalibriranih mikroskopov inšpektorji vizualno preverijo, ali tiskano vezje ustreza specifikacijam, in ugotovijo, kdaj so potrebni korektivni ukrepi.
Ta metoda je primerna le za preprosta vezja. Glavne pomanjkljivosti so možnost človeške napake, visoki dolgoročni stroški, diskontinuirano odkrivanje napak in težave pri zbiranju podatkov. Z naraščanjem proizvodnje tiskanih vezij in z zmanjševanjem razmika med sledmi ter velikosti komponent postaja vizualni pregled vse bolj nepraktičen.
(PIC-Ročni vizualni pregled)
Zasnova testne napeljave za tiskana vezja
Za testiranje vpenjalnih elementov je bistveno, da se na tiskanem vezju oblikujejo pozicijske luknje. Luknje v tiskanem vezju morajo imeti premer vsaj 1.5 mm, da služijo kot pozicijske luknje za testiranje. Brez pozicijskih lukenj se lahko tiskano vezje med testiranjem premakne, kar povzroči netočne rezultate.
Pozicijske luknje služijo kot referenčne točke za izdelavo tiskanih vezij. Obstajajo različne metode za pozicioniranje lukenj, odvisno od zahtevane natančnosti. Pozicijske luknje na tiskanem vezju je treba označiti s posebnimi grafičnimi simboli. V primerih, ko natančnost ni ključnega pomena, se lahko kot nadomestek uporabijo večje montažne luknje znotraj tiskanega vezja.
Za lažje vrtanje in zunanje rezkanje tiskanih vezij ter za lažje testiranje znotraj vezja mnogi proizvajalci tiskanih vezij raje vključijo štiri neplatirane luknje za pozicioniranje. Te pozicijske luknje so običajno zasnovane kot neplatirane, s premerom 1.5 mm ali 2.0 mm. Če je prostora na plošči malo, je treba namestiti vsaj tri pozicijske luknje, običajno razporejene diagonalno.
Pri ploščah s ploščami se lahko celotna plošča obravnava kot ena plošča s tremi pozicijskimi luknjami, te luknje pa se lahko namestijo vzdolž roba plošče. Če oblikovalec teh lukenj ne vključi, jih bo proizvajalec tiskanih vezij samodejno dodal, kjer je to mogoče, ne da bi to vplivalo na sledi, ali pa bo za pozicioniranje uporabil obstoječe negalvanizirane luknje.
